Literarni album LOM STRAHOV / OBALA UPANJA



—–

      Uspavanka za človeštvo.mp3


Obala upanja

Čakaj me naslednjih tisoč let,
kot vsi, ki čakajo.
Topel veter si v objemih,
ki morajo objeti.
Na obali upanja me čakaj,
v svobodi neznanih svetov.
Ljubezen, čakaj me,
da najdem pot domov.

Čakaj me naslednjih tisoč let,
kot vsi, ki morajo čakati.
Polziš kot pesek med ljudmi,
ki morajo ljubiti.
Na obali upanja me čakaj,
da skupaj zagoriva.
Ljubezen, čakaj me,
da skupaj poletiva.

Čakaj me naslednjih tisoč let,
kot vsi čakamo.
Košček sreče si v vesolju,
kjer tvoj nasmeh je vse.
Na obali upanja se snideva,
ko najdeva svoj mir;
ljubezen, čakaj me,
kot sem čakala te.

Ustavljamo druge

Bili smo ustavljeni.
Naplavljeni na neznano obalo.
Zasvetili smo v hipu, ugašamo tisočletja.
Bili smo plen vojnih dobičkarjev,
industrije bogov, tovarne denarja…
Tisti, ki nas je življenje ustavilo,
smo naplavljeni na obalo upanja.
Ustavljeni, živimo naprej.
Ustavljamo druge.

Razpoka v večnosti

v razpoki večnosti se srečujemo.
Voda z zemljo, z ognjem zrak.

Gradimo ceste, da spoznamo kako delujejo križišča.
Sežemo si v roke, ker se želimo spoznani posloviti.

V mlada telesa prihajamo stari.
Odidemo še starejši.

Iščemo razpoke v vesolje, ker vemo,
da vesolje ne išče razpok do nas.

Redki znajo in zmorejo učiti.
Še redkejši se znajo učiti.
Peščica se nauči.

Na obali upanja, je rojstvo smrt
in smrt novi dan.

Na obali upanja trgujemo.
V kamnolomu človeškega,
svetovni borzi kamenjanja.

Na obali upanja se srečujemo.
Voda z zemljo, z ognjem zrak.

Vsakič znova upamo,
da se tokrat naučimo.
Redkim redko uspe.

Nikoli sam

Konec ni prišel sam.
Z njim je je prišel novi začetek.
Prinesel je leta samote.
Živeli smo jih, ker smo jih morali živeti,
da se naučimo umreti.
Ljubili smo sence preteklosti,
dokler nismo postali minulo.
Nismo znali gledati človeško,
gledali smo skozi divjaške oči,
ki so slepe za božansko lepoto.
Konec ni prišel sam.
Z njim je je prišel novi začetek.
In nova leta samote.

Do sem smo prišli

Do sem smo prišli;
izdani skupaj z izdajalci,
okradeni skupaj s tatovi,
ubiti skupaj z morilci,
vsi, ki smo ljubili,
z vsemi, ki jih nismo znali ljubiti.
Matere z očeti,
sestre z brati.
Vse kar nas je preštetih,
rojenih, duhovno nikoli prosto živečih.
Prenažrti in prelačni,
skupaj eno,
nikoli skupni.

Skozi sence

Nekoč smo živeli to, kar ste zdaj vi.
Nekoč smo čutili to, kar čutite vi.
Nekoč smo verjeli v to, v kar verjamete vi.
Nekoč smo ljubili, kot ljubite vi.
Videli smo svetovi, ki jih gledate vi.
Govorili smo besede, kot jih vaš jezik govori.
Potem smo ugasnili in postali senca vašega sveta.
Skozi našo preteklost zrete v vaše prihodnje dni,
dokler ne postanete to, kar smo zdaj mi.

Na poti domov

Pred nami pot domov.
V izgnanstvo.
Korak sledi koraku.
Življenja brez tolažbe.
Noči brez spanja,
dnevi bolečine,
ki več ne boli.
Brez prtljage na poti domov.
V izgnanstvo.
Še so nasmehi grenko-prazni.
Ugašajo na obali prve in zadnje postaje.
Ptice svobode enkrat vzletijo.
Ko jih kamen človek izžene domov.
V izgnanstvo.

Ugasnjene luči

V kraljestvu človeškega smo izgubili človeka.
Med obljubami zaljubljenih smo izgubili poti do ljubezni.
Med starimi jeziki smo nehali govoriti in razumeti.
Zaslepljeni z bleščečimi lažmi smo pregnali resnico,
pozabili nase in izgubili notranje oči.
Želeli smo ugasniti zvezde,
a te nočejo in nočejo z vodenega neba.
Svetijo kot rdeče obzorje,
skozi mrak hladnega človeškega zla.

Lom strahov (Tu nekje)

Reke so kot ljudje, rade se srečujejo, tu nekje.
Zvezde, ki nam svetijo onstran sinjega neba so, tu nekje.
Kaj bo rajski ptici kletka iz zlata, če peti ne sme,
kaj bo cvetu zarja dne, če cveteti pomladi ne sme… tu nekje.

V leta, ki so šteta, sanje so odete, tu nekje.
Tiho mimo tečejo, komaj jih opazimo, tu nekje.
Svet utripa v barvah, ki jih žariš, ko ljubezni slediš.
V nasmeh obleci obraz, s teboj delil ga bo kdo od nas… tu nekje.

Vse kar je bilo, kar čaka, da še bo, tu nekje.
Vsem nam je namenjeno, da se kot reke srečamo, tu nekje.
Ko se zlomi zadnji urok strahu, nihče več ni sam.
Zato ne hodi stran, nate vedno čaka neka dlan… tu nekje.